PRIMER SOSAMOOSKRBE

Sosamooskrba je pojem, ki sem ga lani skoval, ko sem želel povezati besedi samooskrba in sooskrba. O tem sem govoril tudi v lanskem uvodnem videu na Facebook strani Samooskrbni Arhitekt.

Pred štirimi leti, ko sem se preselil na Kozjansko, sem že med iskanjem domačije spoznal tri družine, ki živijo v bližnji okolici in živijo podobnih vrednot. Hitro smo se povezali in se dogovorili, da bomo del zelenjave pridelovali skupaj. Vsak od nas je prispeval nekaj svojega, tako da smo skupaj imeli vse, od orodja in obdelovalnih površin do obilice znanja. Ko se zagnane glave združijo, se znanje množi ;) V tistem letu smo skupaj pridelali čebulo, fižol, krompir, jabolčni sok in kis, česen, črno redkev, kolerabo, repo, koruzo in pšenico. Vsega v obilnih količinah. :) Za pridelavo pšenice smo v dar dobili staro mlatilnico in kupili star mlin za moko. Kristijan pa ima staro kosilnico BCS, ki smo jo dodelali za žetev. Kosilnico je Kristijan predelal na lesni plin, tako da smo jo poganjali kar na aktivno oglje, ki ga je skuhal sam. Nekaj oglja pa smo sproti naredili kar v jeklenem sodu. Iz prve roke lahko povem, da pridelava žita zahteva veliko časa, še posebej če jo primerjamo s kombajnom, ki isto delo opravi v pol ure. Uporabo kombajna uvrščam v sistemsko sooskrbo. Kombajn je odličen pripomoček, vendar se mi zdi pomembno, da znamo žito pridelati tudi na tradicionalen način. Vsekakor bo mlatilnica še delovala, če ne drugače, pa zaradi ohranjanja znanja. Kako je videti mlatenje z mlatilnico, ki jo je poganjala kosilnica na oglje, si lahko ogledate v videu, ki sem ga priložil spodaj. Če ste opazili seznam pridelkov, smo se odločili predvsem za vrtnine, primerne za ozimnico. Ostalo zelenjavo, ki jo potrebujemo sproti ali zahteva več nege, pa smo pridelovali vsak zase. V povprečju smo se na njivah srečevali enkrat tedensko, da smo popleli in opravili druga potrebna dela, predvsem pa smo se ob tem veliko družili. Nekatera opravila so zahtevala več dni zaporednega dela, druga le kakšno uro, vedno pa smo se ob tem nadružili. Kako lepo je delati z ljudmi, kjer se vsak trudi prispevati po svojih najboljših močeh. Ni se treba posebej truditi, da stvari stečejo. To je bila čudovita praktična izkušnja, ki je pokazala, kako lahko sodelovanje deluje v praksi. Tega smo se naučili do te mere, da bi se lahko spet, če bi bilo potrebno zelo hitro tesneje sooskrbno povezali, saj smo po domače povedano »ulaufani«. V našem primeru je sosamooskrba delovala zelo dobro. Vsak je imel svoj mir in svojo samostojnost, hkrati pa je vsak imel tisto kar imajo ostali: obdelovalno površino, sadna drevesa, orodja, stroje in znanja. Vsekakor pa ob tempu življenja, ki ga danes živimo, zahteva marsikatero odrekanje in prilagajanje, kar zna biti ob vsemi hobiji, lastnimi dejavnostmi in službami precej težje, a pri ljudeh, ki jim je to v pomembno pa precej lažje.

V širši skupnosti pa bi lahko zelo dobro delovala tudi le sooskrba. To pomeni, da vsak opravlja eno ali več dejavnosti, skupaj pa imamo vse. Tako so na videz organizirane tudi ureditve držav, vendar le na videz. V resnici pa države delujejo parazitsko in preprečujejo, da bi se narodne skupnosti razvijale v zdravo obliko sooskrbe. Če povzamem pojem sosamooskrbe je cilj, da smo v nekaterih stvareh samooskrbni, pri tistih, kjer nimamo dovolj znanja ali virov, pa sooskrbni. Kolikšen delež predstavlja samooskrba in kolikšen sooskrba, ni vnaprej določeno. Zaželjeno je, da med sodelujočimi obstaja približno ravnovesje prispevka.

Samooskrba je postala pomembnejša predvsem zaradi nenaravne in netrajnostne smeri razvoja sooskrbe na državni ravni. Za posameznika je samooskrba lahko precej naporna in zahteva veliko časa ter učenja. Moj cilj pri spodbujanju samooskrbe je širjenje znanja, ki nam bo v prihodnje omogočilo več kakovostnega sodelovanja na sooskrbni ravni. Tako bi se lahko tudi sam nekoliko razbremenil in več časa posvetil npr. umetnosti.

Ko govorimo o sooskrbi, pridemo tudi do vprašanja skupnosti v takšni ali drugačni obliki. A to je že tema za kdaj drugič.