Zvok srca

Vsega je včasih enostavno preveč. Zvoka, misli, pričakovanj.

In potem pride trenutek, ko si želiš samo malo miru. Ne takega, ki ga ustvariš… ampak takega, ki se zgodi.

Zvok srca - prostor resnice

To je prostor, kjer ni treba nič popravljati. Kjer lahko za trenutek odložiš vse, kar držiš.
Ležeš.
Zapreš oči.
In počasi začneš zaznavati.

Zvok pride in gre.
Včasih zelo nežno.
Včasih bolj neposredno.

Pod njim pa se začne kazati to, kar je že ves čas tukaj.
V telesu.
V občutku.
V tišini.

Včasih pride sprostitev. Včasih pride nemir. Včasih samo tišina, brez posebnega občutka.
In ravno v tem je nekaj iskrenega.

Instrumenti so tam. Gongi, posode, zvoki…
Ampak niso v ospredju.
Bolj v ospredju je to, da si lahko za trenutek tak, kot si.

Ni treba nič znati.
Ni treba nič doseči.

Samo dovoliti si biti tam.

Če iščeš nekaj lahkotnega in brez robov, to morda ni to.

Če pa začutiš, da bi se rad za trenutek ustavil in poslušal, kaj se v tebi res dogaja…

potem si dobrodošel.


KAKO POTEKA

Ko prideš, ni veliko razlage. Prostor je že pripravljen. Vsak si poišče svoje mesto, se uleže… in počasi se stvari same umirijo.

Začnemo v tišini. Ne zato, ker bi bilo treba, ampak ker se tam največ sliši.

Potem pride zvok. Ne naenkrat, ne glasno. Bolj kot val, ki se počasi približa.

Včasih te odnese v občutek lahkotnosti. Včasih te ustavi točno tam, kjer si.

Ni treba slediti. Ni treba razumeti. Samo ostaneš.

Z dihom. S telesom. S tem, kar je.

Zvok se spreminja, včasih izgine in spet pride nazaj. In nekje vmes se zgodi, da začneš manj kontrolirati in bolj zaznavati.

Na koncu se vse počasi umiri. Ni naglice. Ni “zaključka”, ki bi nekaj zaprl. Samo prostor, da se vrneš nazaj… malo drugače, kot si prišel.

Če kaj odneseš s sabo, je to običajno zelo preprosto. Več občutka. Malo več prostora v sebi.

In to je dovolj.